Ta teden sta v presledku treh dni sovpadla vsaj dva ne neobičajna, kaj šele precedenčna dogodka. Oba pa vendarle dajeta vedeti — ali vsaj sumiti —, da v interesu in imenu svobode in demokracije prihaja čas omejevanja svobode in demokracije.

In kar je pri tem še najbolj begalo: ker sta si bila dogodka v Berlinu in Bruslju incidenčno tako podobna — če že ne enaka v represivnosti —, obenem pa v političnem smislu diametralno nasprotna, sta recopročno ironično oba sugerirala to navidez bogokletno misel, da svoboda in demokracija morda nista za vsakogar. Da si svobode in demokracije ne zasluži kdorkoli.

Skratka, danes Berlin, jutri pa Bruselj — in za dobro vago še Polzela. Ker imamo najraje domače.

Tariq Ali

Najprej sem sem zastrigel z ušesi v ponedeljek, ko je eden od zadnjih velikih mednarodnih levičarjev med javnimi razumniki stare šole Tariq Ali v pogovoru, ki ga je vodil hrvaški filozof Srećko Horvat v okviru Kritičnega kabareta v Cankarjevem domu, omenil berlinski Kongres za Palestino in kako je nemška policija reagirala.

Pozneje sem se pozanimal in ugotovil, da je ta vikend v Berlinu res bil — oz. bi moral biti — Palästina-Kongress. Konferenca proti izraelskemu genocidu nad Palestinci, ki sta jo pripravili mirovna organizacija Jüdische Stimme | Für gerechten Frieden in Nahost in panevropska leva stranka DiEM25 (Democracy in Europe Movement 2025).

Carpe diem Völkermord! Nie wieder für alle!

Požarna varnost

V ozračju oficielnega političnega zgražanja in medijskih pozivov, da je treba konferenco prepovedati, se je ta v petek še nekako začela. A že v soboto dopoldan jo je skoraj tisoč pripadnikov specialne policije prekinilo. Vstopili so v prostore in izklopili elektriko, da bi preprečili video nagovor palestinskega zdravnika, in prepovedali nadaljevanje kongresa. Kao zaradi požarne varnosti.

Prireditev sama — in prekinitev, resnici na ljubo — je potekala mirno. Dogodek ni bil neka agresivna, kaj šele ekstremistična zadeva. Bilo pa je kar nekaj kolateralnih, simboličnih žrtev zatežene neonemške politične korektnosti. Sina dotičnega zdravnika — ki je tudi sam zdravnik, sicer dekan medicinske fakultete v Glasgowu, in je tudi bil predviden kot govorec —, so pridržali na letališču in po nekajurnem zaslišanju deportirali nazaj v UK.

Policija je sporočila, da je za dotičnega dr. Salmana abu Sito že od prej veljala prepoved političnega delovanja in da je obstajalo “tveganje”, da bo nadaljeval z “antisemitskimi” pripombami in “poveličevanjem nasilja”. 

Half God, half souvlaki

Kot predavatelj je bil napovedan tudi Janis Varufakis, nekdanji grški minister za finance. Tudi iz njegove udeležbe ni bilo nič. Še preden je aktualni generalni sekretar (in eden od soustanoviteljev) DiEM25 — poleg Srećka Horvata, že spet — prispel v Berlin, mu je nemško notranje ministrstvo namreč prepovedalo vstop v državo. Prepovedali pa so mu tudi nastop po video povezavi.

Ah, kje so tisti časi, ko je bil Varufakis na prvi frontni liniji grške dolžniške krize in so ga nekateri duhovitejši Nemci — recimo Jan Böhmermann na ZDF: V for Varoufakis — satirično povzdigovali kot polboga in polsuvlakija. Ne brez ironije na svoj račun, seveda.

Stinkefinger

Saj res! Morda pa so se mu samo hoteli maščevati za nikoli razčiščeno afero s sredincem, ki ga je Varufakis leta 2013 v Zagrebu bojda pokazal Nemčiji? To je bila totalna zmeda. Še več! Video korpusa delikti (pardon: digitusa delikti) je morda bil ponaredek ponaredka ponarejenega ponaredka ponaredka. (Kliknite ta link in preberite v PDF formatu. Originalni link je pokvarjen.) 

In če smo že pri Stinkefingerju, Žižek — ki se je skupaj z zdaj že tretjič omenjenim Srećkom Horvatom tudi takrat vpletal v to afero, ki je segala od Der Spiegla pa do Paris-Matcha — jo je v Frankfurtu še dobro odnesel. Zaradi njegovega govora na knjižnem sejmu — 17. oktobra, deset dni po Hamasovem terorističnem napadu — so se s politično korektnostjo obdarjeni domačini iz publike z njim samo kregali in iz protesta zapuščali dvorano. Srečo je imel, lahko bi mu izrekli Einreise-Fatwo za kdaj drugič.

Zgodba za jutri

Pri vsem skupaj se mi je zdelo malo čudno, da noben slovenski medij ni poročal o berlinski propalestinski konferenci in o Betätigungsverbotu, ki ga je fasal Varufakis. Karkoli že je bil razlog. Antisemitizem zagotovo ne. Nič bolj kot kazanje sredinca ali požarna varnost. Tako se samo reče.

No, naši mediji so se zbudili v torek, ko je belgijska oz. bruseljska policija prekinila politični dogodek. Desničarskega. Ki pa tudi ni bil neka agresivna, kaj šele ekstremistična zadeva, ampak bolj smešna. (Ah, les Belges …) To jim je pa potegnilo.